Avtor prispevka: Izidor Gašperlin
Vir: Časopis Nedelo
Fotografija: Ravnovesje, Etiopija 2014, (c) Izidor Gašperlin
Moj partner je enkraten človek, bi rekla, da ni dosti takih moških, ki bi bili tako nežni, čustveni, pozorni in predvsem resni v glavi, niso mu všeč “lahke” ženske, zaničuje in obsoja vsakršno varanje… v glavnem, v vseh pogledih idealen moški, ki tudi pokaže, kako rad me ima in vse. In potem tu moj nerazumljiv problem: če smo kje v družbi in on sreča kakšno znanko ali prijateljico, me takoj pograbi ljubusumje, če me ne predstavi, ker potem razmišljam, o čem se pogovarjata, če sta si kdaj bila všeč itd…dobim občutek, da bi ta ženska morala vedet, kdo sem jaz in ker mi je neprijetno, se ponavadi izgubim kje v množici in me nekaj časa ni (to kadar je družba zraven seveda, on ne ostane sam) in raje grem, ker ga tako “kaznujem”. Ni mi všeč, ko se kar od nekod prikaže kakšna kolegica, ki potem še po možnosti kar “skače” po njem, se mu pretirano nasmiha in podobno. Ne vem ali je to normalno, ker jaz tega ravno ne delam pri nekom, ki ga pač poznam, dobro, se pogovarjaš, ampak ene ženske dobijo potem kar takšen pogled, da v meni takoj zbudi sum, da jim je všeč in potem me še bolj živcira, ker jim ne morem povedat, da sem jaz njegova in da nimajo kaj iskat tukaj. Saj večinoma me on predstavi, ampak nekatere kot da to preslišijo in se kar z očmi lepijo na njega.
Drug problem se navezuje na moje pomanjkanje želje po spolnosti. Na začetku vsake zveze mi je to še v veselje, po recimo 1 letu pa mi to postane nekakšno breme, enostavno ne da se mi izvajat vsega tistega slačenja in dotikanja, pa ne da dotikov ne bi hotela, ampak imam raje nežno božanje in objemanje kot pa “otipavanje” in ostale zadeve… Ampak da ne bo pomote, moj partner se trudi in poskuša in mi daje vedet, da sem za njega lepa in privlačna tudi v navadni spodnji majici, ampak ko bi se stvar naj začela, ga raje odrinem in se “ne obremenjujem” z vsem, kar bi potem morala narediti (čeprav ga rada vidim brez vsega, telesno me privlači in vse). Enostavno nimam želje po seksu, ne da si ne bi njega želela, sploh mi ne gre seks po glavi, ne spomnim se nanj! Ne vem kako in kje naj izvem, zakaj se tako izogibam spolnosti, saj je to pomemben dejavnik in vem, da mojega partnerja to zelo muči, ker seveda on misli, da ga jaz ne sprejemam, oz. ga nimam rada …
Nina
Odgovor:
Moškega, ki bi bil v vseh pogledih idealen, ni. Tudi vaš ni tak. Očitno pa vi rabite verjeti, da je. Zato (zavedno ali nezavedno) počnete vse, da nanj vplivate, da se trudi biti tak. Zraven pa še pri vas deluje nek filter, ki skozi spusti predvsem tisto, kar pri njem želite videti, včasih pa ta filter še dodatno olepša tisto, kar vidite. Zdi se, da imate o sebi dokaj slabo mnenje, morda zato rabite idealnega moškega, ki ga občudujete, ker ima (naj bi imel?) vse, česar vi nimate, na nek način vam to daje neko trdnost. Ker imate tako nerealno podobo o njem ter tudi o sebi, verjetno mislite, da si taki, kot ste, niti ne zaslužite tako čudovitega moškega. Odtod verjetno tudi (pretirana?) ljubosumnost, saj vas je strah, da bi vam ga katera boljša speljala. Se kdaj ujamete ob misli, da so druge boljše od vas in da si vaš moški zasluži kaj boljšega, vi pa lahko samo čakate, kdaj se bo to zgodilo? Morda se zaradi tega celo ne upate imeti preveč lepo z njim, saj bi bilo potem tako grozno, če bi ga res izgubili. Lahko samo ugibam. Kot tudi, da vaše pomanjkanje spolne želje izhaja iz zelo podobnih razlogov. Pišete, da vam je on tudi fizično zelo všeč. Koliko pa ste vi fizično všeč sebi? Kako se počutite v svojem telesu? Ste ponosni nanj ali vidite na njem samo napake?
Ko začetna zaljubljenost mine, se partnerja počasi nehata delati taka, kot naj bi bila in taka, kot bi želel drugi. Takrat se šele začne pravi odnos. Če med dvema ni vse tako, kot mora biti, se to običajno najprej pokaže v spolnosti. Sčasoma za zadovoljivo spolnost podivjani hormoni niso več dovolj, potreben je pravi in bolj intimen odnos. Pravi odnos pa med drugim pomeni, da boste svojemu moškemu dovolili, da bo lahko pokazal kakšno slabost, da se mu ne bo več treba delati tako zelo idealnega. Pravi odnos pomeni tudi, da boste pri njem opazili kakšno napako in jo tudi prenesli. Morda boste potem opazili, da vaš »idealni« moški koketira z ženskami, drugače je malo verjetno, da bi se te vrtele okrog njega in ga gledale na tak način. Ker na njem ne smete videti neprijetnih lastnosti, jih toliko bolj opazite na ženskah okrog njega in seveda tudi na sebi.
Če sem z gornjimi vrsticami vsaj približno uspel ujeti vaše doživljanje sebe in partnerja, potem je precej verjetno, da se tudi v spolnosti bolj ukvarjate s partnerjem in njegovimi željami, kot s sabo in svojimi. Si kdaj dovolite prosto pot svojim fantazijam, si sploh vzamete čas, da bi se odkrito pogovorili s sabo, kaj vam pomeni spolnost, kaj v njej iščete, kaj vam je všeč, kaj ne, kaj počnete iz sebe in zaradi sebe, kaj pa samo zato, ker je tako prav oziroma si tega želi partner? Najprej torej odkrit pogovor s sabo, iskanje in priznavanje svojih najintimnejših potreb in želja, iskanje stika z lastnim telesom, raziskovanje, kaj mu prija in kaj ne ter ob tem ali po tem še odkrito pogovarjanje s partnerjem … Približno taki so nasveti za premik na bolje v spolnosti. Ker pišete, da vas partner privlači in na začetku zvez uživate v spolnosti, bi to moralo zadoščati, da se počasi bolj ujameta in spolnost bolj približata vašim željam.
Naj vas ne bo strah pravega odnosa. Poskušajte sprejeti, da je vaš moški lahko pravi za vas tudi s svojimi napakami in šibkostmi. In vi zanj s svojimi. Odkrito se pogovorite z njim o vsem, kar vas mori, tudi o spolnosti. Pogovarjajta se o vsem, tudi o bolj »zoprnih« stvareh. Morda se vam bo partner nekoč odprl in začudeni boste, kako šibek in ranljiv je lahko. Lahko se celo izkaže, da ste vi veliko močnejši od njega. Če vama ti odkriti pogovori ne bodo pomagali oziroma se sploh ne bosta znala pogovarjati, potem svetujem obisk terapevta.