Avtor prispevka: Izidor Gašperlin
Vir: Časopis Nedelo
Fotografija: Do zadnjega diha, Filipini 2013, (c) Izidor Gašperlin
Živela sem sama z mamo do 21.leta. Oče naju je zapustil pri mojih dveh letih. Za mami je to pomenilo najbolj bolečo izkušnjo v življenju. Njenih spodbud meni kot edinki k grajenju samozavesti ni bilo. Nisem smela živeti svojega zivljenja. Nisem smela poslušati glasbe, ki sem jo hotela, nisem smela študirati, kar sem hotel. Ni zaupala vame, zato tudi jaz nisem vase. Čutila sem, da me duši, da moje odločitve sprejema mama, da živim njeno in ne svoje življenje… Potem sem se preselila k fantu, ki ga ni prenašala. Bila sem med dvema ognjema. Podzavestno so njene besede spet vplivale na najin odnos, ga zrahljale. Samozavestna nisem bila prav nič. Verjela sem, da ima mati prav, da me bo fant prevaral, uničil. A sem kljubovala in sva se poročila. Pa sva šla po pol leta narazen. Mama mi je samo rekla “saj sem ti rekla”. To je bilo zame huje kot ločitev. Priznati, da je mama vsemogočna in da edino ona lahko upravlja z mojim življenjem.
Ko sva ugotovili, da skupaj ne moreva živeti, mi je dala svoje stanovanje brezplačno. Zato sem ji hvaležna. Pa sem se pobrala. Šla sem k psihoterapevtu, ki mi je svetoval, da ne smem spreminjati mame, da naj jo sprejmem, kot je in naj si ne dovolim, da bi ne živela svojega življenja… Počasi sem se sestavila. Zamenjala službo, začela drugače gledati na odnos z mamo. In ni bilo nobenih problemov, dokler nisem spoznala novega fanta. Ko je mama začutila, da se imava rada, je nastal spet problem. Ni ji bilo všeč to in ono… Fant je krasen, topel. Ima stalno službo, ni pa direktor. Celo razume mamo in mene. Moj zaščitnik je in v veliko oporo. Želim preživeti življenje z njim, čez kako leto imeti otroka. Najhuje je, da čeprav živim stran od mame, ima ona občasne izpade, kliče me po telefonu, da ji on ni všeč, da bova životarila in mi poskuša podtakniti dvom. V sebi ima črno energijo. Tako zelo me ščiti, da mi škoduje. To sedaj razumem.
Odločila sem se za poroko. Vseeno pa se bojim, da me bo moja podzavest spet izdala. Da bom ostala čisto sama in brez otrok. Žalostna kraetura, kot mama. Ki nikoli ni imela več nobenega. Kako naj ji torej pomagam? Kaksen odnos naj imam z njo? Predlagala sem tudi skupinsko terapijo, kar se seveda ne bo nikoli zgodilo. Ona ima namreč vedno prav.
Mia
Odgovor:
Najprej bi vas spomnil na nasvete, ki vam jih je dal psihoterapevt. Se jih držite? Temu, kar vam je rekel, namreč ni treba kaj dosti dodati. Ne vem, koliko se zavedate, ampak še vedno čakate in upate, da se bo mama spremenila. Žal se po vsej verjetnosti ne bo. Tudi če se po kakšnem čudežu bo, vi na to ne morete več čakati, saj s tem zapravljate leta svojega življenja. Navajeni ste, da je mami odločala namesto vas. Dolgo časa je bilo to za vas udobno, saj vam je bila prihranjena težavnost odločanja in predvsem sprejemanja posledic za svoje odločitve. Vendar ste zaradi te “udobnosti” precej nepripravljeni na samostojno življenje, strah vas je sprejemanja odločitev. Ste negotovi, nesamozavestni, predvsem pa zbegani, ker ne veste, na kaj se opreti pri odločitvah. Čemu ali komu sploh zaupati? Na podlagi česa? Zelo napačna vzgoja posesivne mama vas je na prag odraslosti pripeljala povsem nepripravljeno. Zato se še danes po nasvete in oporo obračate na mamo. Ni namreč ona tista, ki se vtika v vaše življenje, ampak ste vi tisti, ki ji omogočate, da se vedno znova vrača in vmešava v vaše odločanje. Ker se sami niste sposobni. Predvsem pa zato, ker se bojite njenega “saj sem ti rekla!” Niso moški (tudi vaš oče ne!) tisti, ki so vaši materi “uničili” življenje. To si je storila kar sama. Noben moški nima te moči. Vaša mama se je odločila, da bo eno bridko izkušnjo posplošila kar na vse moške. Za krinko skrbi za hčerko pred temi “nevarnimi” in “obupnimi” moškimi, se skriva groza pred izgubo edine osebe, ki ji na nek način še ohranja smisel v življenju. Če izgubi vas, če vi slučajno ustvarite srečen odnos z moškim – se njej podre vse. Ne samo, da ostane sama, podre se ji vse, na čemer je zgradila svoj gnev in se zaprla pred življenjem. Njena skrb, da bi vas obvarovala pred življenjem in moškimi, ni nobena skrb, ampak čisto preprosto rečeno – zloraba. Namesto da bi vas pripravila za samostojno življenje, vas je oropala vsega, kar bi vam to omogočilo. Zato da bi ostali odvisni od nje, da ne bi ostala sama, da bi imela “za koga živeti”.
Verjetno sem v zgornjih vrsticah vašo mamo prikazal kot pošast. Naj v njeno “obrambo” povem, da zelo verjetno čisto nič od tega ni naredila zavestno. Da je vse počela z najboljšimi nameni. Naredila je tisto, kar je zmogla, na način, za katerega je verjela, da je pravi. Vendar to v ničemer ne spremeni dejstva, da vam je s svojim ravnanjem povzročila ogromno škodo. In vam jo povzroča še naprej. Ker ste zdaj že odrasla ženska, bi moral napisati, da si škodo povzročate še naprej sami, mama vam pri tem samo pomaga.
Kaj narediti? Skupinska terapija z mamo bi seveda lahko pomagala, ampak brez mame je pač ne morete izvajati. Zato omejite vse tiste stike z njo, ki vam povzročajo stisko in prekoračijo vaše meje. Takoj ustavite vsako njeno vtikanje v vaše življenje, kritiziranje vaših partnerjev. Ne dovolite ničesar, kar vas jezi, žali ali ponižuje. Vzemite svoje občutke resno. Če ste jezni na mamo, ji to pokažite. Skratka – ustavite jo! Ne prepričujte jo, ne razumite jo, ne prosite jo, ne spreminjajte jo. Samo ustavite, prekinite jo. Takoj! Če ne odneha, pojdite stran ali prekinite telefonski razgovor. Naj mama pride do vas kot mama, z vsem spoštovanjem in primernim vedenjem. Če oziroma dokler tega ne zmore, od nje nimate čisto nič – razen še večje škode. Če ne bo šlo drugače, če vas bo vedno znova uspela zmanipulirat, vsaj začasno lahko prekinete z njo čisto vse stike. Če se boste znašli v prehudi stiski, se obrnite na partnerja, prijatelje, terapevta,… – kogarkoli, samo na mamo ne več. Čas je, da odrastete, da se začnete odločati po svoje. Pa kaj, če se boste zmotili. Življenje vam bo ponudilo vedno nove možnosti. Seveda, če se ne boste zaprli pred njim, tako kot se je vaša mati. Boste živeli njeno življenje ali si boste upali tvegati drugače. Vam je lahko slabše kot njej?! Pojdite svojo pot in počasi boste eno za drugo odpravljali težave, ki vam jih je pustilo vse prej kot prijazno otroštvo.