Avtor prispevka: Izidor Gašperlin
Vir: Časopis Nedelo
Fotografija: Generacije, Kuba 2015, (c) Izidor Gašperlin
Imam partnerja, s katerim se lepo razumeva in čudovitege otroka. V čem je problem? V mojih starših. Sem edinka in včasih sem bila zelo navezana na svoja starša, predvsem mamo. Moram tudi povedat, da sta mi finančno nudila zelo dosti, je pa vedno bilo prisotno psihično izsiljevanje (to vidim zdaj). In to se nadaljuje tudi danes, le da to še komaj prenašam. Včasih so trenutki (zdaj je en takšen), ko se komaj »sestavljam«.
Ko sem šla študirat v drug kraj sem komaj vedela, kaj to pomeni življenje, prej sem živela v »zlati kletki«. V času študija sem spoznala sedanjega partnerja, ki pa je na grozo moje mame bil poročen in ima iz prvega zakona enega otroka (z njim imamo normalne stike, lepo skrbi za njega). Ko sva bila v Ljubljani, sva hotela ostati tam, mož je imel službo, tudi jaz bi jo dobila, pa sta moja tarnala, komu bosta dala hišo in stanovanje in da bosta sama itd. In sva se vrnila, jaz sem takoj dobila službo, mož čez nekaj časa. Ker hiša ni bila dokončana, sva nekaj časa živela pri njiju v stanovanju.
Situacija je hitro postala neznosna, saj se je mama začela muliti, naju ignorirala zaradi vsake malenkosti, recimo če slučajno nisva povedala, kam greva. Vedno ko sem načela temo in hotela stvari razčistiti, sta mi govorila, da ju ne spoštujem, da ju nimam rada, da mi drugi ljudje več pomenijo in vedno se je vse končalo nekje v zraku. Zato sva šla v podnajemniško stanovanje. Takrat sem zanosila in spet sta odprla temo, da naj prideva nazaj, da je brez veze, da dajeva denar tujcem, naj raje vlagava v hišo. Ker je to tudi nama bilo logično, sva šla (kolikokrat gre osel na led?) in začela vlagati v hišo.
Zdaj živimo nekaj km narazen, vlagava v hišo, miru pa še vedno ni. Vedno mi dasta vedeti, da je to NJUNA hiša in bi mi jo že zdavnaj prepisala, če bi se jaz obnašala drugače, ju spoštovala in ne bi bila tako nesramna. Pa res nisem nesramna. Trudim se jima pomagati, koliko mi dopuščata služba in otrok. Se mi pa ukvarjanje z otrokom zdi bistveno pomembnejše kot npr. košnja trave. Vendar pa ogromno dela moj mož, vendar to kar naredi on, ni nikoli dobro, mama gre vedno za njim in popravlja, čeprav o tem nima pojma in naredi več škode kot koristi.
Jaz res več ne vem, kaj naj naredim. Naj pozabim ves denar in gremo nekam in spet začnem znova? Zelo pa se bojim tudi, kako vse to skupaj vpliva na mojega sina. Kaj mu govorita o naju? Zadnjič je mož bil zraven, ko je sin izjavil, da bi rad šel k njemu v službo, pa mu je moja mama rekla (kar sram me je to napisat), naj si ga zdaj nagleda, da ne bodo kasneje tam okrog skakali. “Pogovorila” sem se z njima vsaj milijonkrat, ampak se potem v končni fazi vedno konča isto. Če sem čisto iskrena, nimam več moči za takšne jalove pogovore. Zdi se mi, kot da butam z glavo ob zid. Kaj naj naredim?
Odgovor:
Kot ste že sami ugotovili, ima življenje v »zlati kletki« tudi precej slabih posledic. Ena od njih je, da ste v odraslost in samostojnost zakorakali zelo nepripravljeni. Normalno vas žene naprej, da si naredite svojo družino, nove odnose, hkrati pa vas nekaj vedno znova vrača nazaj. Poskušajte se ustaviti in razmisliti, kaj je to, s čimer vas držita starša. Zaradi česa greste vedno znova na led? Ne vem, kaj vse boste našli, ampak spodaj nekje bo skoraj zagotovo želja, da bi vam starša pokazala, da ste v redu, da vama zaupata in da vas končno spoštujeta tako, kot ste. Da vas ne jemljeta kot svojo lastnino, ampak kot samostojnega človeka. Še vedno upate, da boste doživeli vsaj nekaj od tega in se jima zato vedno znova podrejate. V vaših mislih je še vedno, kot včasih, da če boste naredili »prav«, pa boste od staršev dobili tisto, kar si najbolj želite. Še mož je izgleda sprejel to »igro«. Pa tega verjetno ne boste dočakali, ker se starša ne bosta spremenila. Ker enostavno ne morete narediti dovolj »prav«, ker razlog za to, da sta starša taka, niste vi, oziroma vidva! Taka sta povsem in izključno zaradi sebe. Zato se bosta (če sploh?) spremenila, ko se bosta za to odločila. Še največ kar vi lahko naredite za to, je, da se nehate truditi narediti »prav« za njiju. Poskušajte početi predvsem to, kar je prav in dobro za vas in vašo novo družino. Za dobre starše to ne bi smelo biti problem. Če jim je oziroma bo, imajo težavo oni. Ali jo bodo rešili? Tega ne morete vedeti. Ste pa dolžni rešiti svoje težave. Kar pomeni, da ne morete več čakati na starše. Na nek način ste se spet zatekli v »zlato kletko«, ker vas je strah življenja izven nje, predvsem pa samostojnega življenja brez staršev. Kot bi želeli iz »zlate kletke« obdržati samo dobro, slabo pa pozabiti ali nadomestiti. A očitno ne gre tako. Spet plačujete podobno ceno kot včasih. Razlika je samo v tem, da se tega zdaj bolj zavedate in zaradi tega tudi bolj trpite. To trpljenje je sila, ki vas bo očitno edina prisilila, da se v odnosu do staršev odločneje postavite zase. S to odločnostjo seveda tvegate, da izgubite ugodnosti »zlate kletke«. Vendar gre samo za navidezne izgube. Ko gre za starše, vi že zdaj od njiju nimate praktično nič od tega, po čemer hrepenite. Zato tudi nimate kaj dosti izgubiti. Svoje lakote po boljšem odnosu ne boste potešili z materialnimi dobrinami. V svoji stiski se obrnite na moža, odkrito se pogovorite z njim in ga poprosite za podporo. Odločno zahtevajta, da vaju starša začneta spoštovati. Vso pravico imata, da npr. zahtevata, da naj takoj prepišeta hišo na vaju ali pa vidva nehata vlagati vanjo. Dokler je hiša formalno njuna, se z vama lahko igrata po mili volji. Ta hiša je prav postala simbol »zlate kletke«, ki pa ima ključavnico od zunaj, ključe pa imata starša. Če nočete, da bi bila kletka, je treba ključavnico postaviti znotraj in dobiti ključe. Ne vem, če sta z možem to sposobna doseči, vsekakor pa sta zaradi vloženega denarja in krivic, ki so se vama zgodile, upravičena, da vsaj poskusita. Če vama ne uspe in bosta starša trmoglavila naprej, se bojim, da ni druge možnosti, kot da zapustita vse skupaj in se odselita na svoje. Vložen denar verjetno ni vreden tega, kar prestajata zdaj.
Upam, da ste uspeli iz teh vrstic razbrati, da vam ni treba izbirati samo med »ostati in trpeti« ter »oditi«. Obstaja tretja, za vaju daleč najboljša možnost: »ostati in se postaviti zase«. Če bosta z možem vztrajala na tej tretji možnosti, se bosta oba marsičesa naučila, predvsem vaju bo to zelo povezalo. Če bosta preprosto pozabila na vse in odšla (pobegnila?), boste vse vajine nerazrešene zadeve, ki so edini pravi vzrok vajinega trpljenja, odnesla s sabo. Dobila bosta samo nekaj miru, ki pa bo samo kratkotrajen predah. Vajini starši so sicer precej odgovorni, da sta zrasla s takimi težavami in s tako negotovostjo in nesamozavestjo. Vajina odgovornost pa je, da s tem zdaj nekaj naredita. Otrok čaka, kaj bodo naredili starši, odrasel človek naredi sam – s starši ali brez njih. Pomagajta si z možem, da odrasteta. Vsak dan po malo …